Italijanski strip Alan Ford je izven domovine užival popularnost samo v nekdanji SFRJ, kjer je kot fenomen popularne kulture presegel vsa pričakovanja in postal kulten: danes se zdi, kot bi bil ustvarjen naravnost za jugoslovansko tržišče. Knjiga Cvetličarna v Hiši cvetja izpod peresa strokovnjaka za marketing, novinarja in kolumnista Lazarja Džamića je duhovita, lucidna in poglobljena kulturološka analiza stripa in njegove recepcije v SFRJ. Džamić pokaže, kako sta v Alanu Fordu scenarist Max Bunker (Luciano Secchi) in ilustrator Magnus (Roberto Raviola) karakterno in situacijsko dramaturgijo renesančne commedie dell'arte postavila v newyorški milje v obdobju hladne vojne, jo začinila z nadrealistično farsičnostjo in satirično kritiko skorumpiranega političnega sistema (kapitalizma, komunizma ali kateregakoli drugega političnega projekta zaključevanja Zgodovine). Ustvarila sta učinkovito mešanico arhetipov, ki zmorejo v vsakem času ustvariti pogoje za identifikacijo, in jih postavila v moderno urbano okolje, zaznamovano z oddaljeno grožnjo sovragov. Ta stripovski stroj je uspel nagovoriti bralstvo v Italiji, predvsem pa v nekdanji Jugoslaviji, kjer prve izdaje stripa datirajo v leto 1970. Jugoslavija je bila v tistem času zmes družbeno-političnih kontradiktornosti in relativne liberalnosti: ti dejavniki so proizvajali vrsto absurdnih situacij, ki so jih bralci uspešno odčitavali iz (črno)humornih situacij Alana Forda.
Alan Ford je v resnici roman v karikaturi, karikaturno mišljenje v dolgi obliki, ki se razlikuje od vsakodnevne »pasíce« (angl. strip, po čemer je dobila ta zvrst svoje ime tudi pri nas) s kratko risano zgodbico. Običajna časopisna karikatura funkcionira na ravni vica; Alan Ford je v tem smislu v razmerju do karikature to, kar je Vojna in mir v razmerju do pravljice. […] [A]vtorsko delo dveh italijanskih kreativcev, narejeno za tamkajšnje tržišče in utemeljeno v njunem zasebnem uziranju sveta, kakršen je tedaj bil, se je v neki deželi na goratem Balkanu transformiralo v kulturno dediščino zavoljo srečnega dejstva, da sta se v tej deželi nadrealnost in burkaštvo življenjskega vsakdana srečno zlepila s satiro kot prevladujočo subverzivno politično zvrstjo. Magnusov in Bunkerjev pogled na svet je bil zaseben, vendar obenem tudi univerzalen. Njuna satira je imela politično podlago, in sicer iz političnega zornega kota, s katerim se je dalo zelo lepo identificirati. Alan Ford je, kakor pogosto poudarjajo recenzije, ena od najsilovitejših kritik sočasnega kapitalizma, in ta aspekt je po moje še dodatno vplival na njegov ugodni sprejem v Jugi.